Dragi obiskovalci, glasbeniki, gostje,
dobrodošli na 10. Biennalu Koper, na mednarodnem festivalu sodobne glasbe. Tisti, ki nam sledite že od samega začetka, verjetno veste, da ima vsak biennale svojo temo. Letos smo se odločili za planete, vesolje … Sphaera mundi, starodavna misel, da je vesolje ena sama velika simfonija, človek pa poslušalec in instrument v njem. Vse razsežnosti vesolja nas bodo vodile v raziskovanje drugačnih svetov, v iskanje pomena glasbe, v obujanje antičnih povezav med realnostjo in mitologijo ter v obujanje izgubljenih sanj, v katerih je bil v središču pozornosti človek. Smo v času, ko se je vez med naravo oziroma vesoljem in človekom pretrgala. Človeku se namreč vse bolj onemogoča, da bi začutil sebe oz. da bi sploh čutil. Iskanje udobja v materialnem svetu duši tisto primarno iskanje, spoznavanje in sprejemanje sebe kot edinstvenega bitja, povezanega z »vsemi stvarmi na Zemlji«. Največje modrosti so nastale ob opazovanju narave in proučevanju lastnih čustev. Mi sami smo neraziskano vesolje in moje mnenje je, da je namen življenja prav v tem, da prepoznamo svojo resnično bit. Včasih spoznamo vrednost nečesa šele takrat, ko to izgubimo. Zato se bomo podali na pot skozi različne svetove, različne planete in različna glasbena dela z upanjem, da se bo naše potovanje zaključilo s spoznanjem, da imamo svoj svet, svoj planet … svojo Zemljo. Naučiti se moramo, da jo čuvamo, saj je to naš edini trenutni dom, ki smo ga dolžni nepoškodovanega predati prihodnjim generacijam. Naučiti se moramo ljubiti. Začenjamo torej na Zemli, spogledali se bomo s svojim satelitom, Luno, in obšli še ostale planete. Želim vam, da bi vsak izmed vas našel kanček sebe, predvsem pa to, kar je Dante odkril na svojem potovanju v Božanski komediji, in sicer da je: »L'amor che move il sole e l'altre stelle. / Ljubezen, ki premika sonce in vse druge zvezde.« (Paradiso/Raj, Canto XXXIII, v. 145).
dobrodošli na 10. Biennalu Koper, na mednarodnem festivalu sodobne glasbe. Tisti, ki nam sledite že od samega začetka, verjetno veste, da ima vsak biennale svojo temo. Letos smo se odločili za planete, vesolje … Sphaera mundi, starodavna misel, da je vesolje ena sama velika simfonija, človek pa poslušalec in instrument v njem. Vse razsežnosti vesolja nas bodo vodile v raziskovanje drugačnih svetov, v iskanje pomena glasbe, v obujanje antičnih povezav med realnostjo in mitologijo ter v obujanje izgubljenih sanj, v katerih je bil v središču pozornosti človek. Smo v času, ko se je vez med naravo oziroma vesoljem in človekom pretrgala. Človeku se namreč vse bolj onemogoča, da bi začutil sebe oz. da bi sploh čutil. Iskanje udobja v materialnem svetu duši tisto primarno iskanje, spoznavanje in sprejemanje sebe kot edinstvenega bitja, povezanega z »vsemi stvarmi na Zemlji«. Največje modrosti so nastale ob opazovanju narave in proučevanju lastnih čustev. Mi sami smo neraziskano vesolje in moje mnenje je, da je namen življenja prav v tem, da prepoznamo svojo resnično bit. Včasih spoznamo vrednost nečesa šele takrat, ko to izgubimo. Zato se bomo podali na pot skozi različne svetove, različne planete in različna glasbena dela z upanjem, da se bo naše potovanje zaključilo s spoznanjem, da imamo svoj svet, svoj planet … svojo Zemljo. Naučiti se moramo, da jo čuvamo, saj je to naš edini trenutni dom, ki smo ga dolžni nepoškodovanega predati prihodnjim generacijam. Naučiti se moramo ljubiti. Začenjamo torej na Zemli, spogledali se bomo s svojim satelitom, Luno, in obšli še ostale planete. Želim vam, da bi vsak izmed vas našel kanček sebe, predvsem pa to, kar je Dante odkril na svojem potovanju v Božanski komediji, in sicer da je: »L'amor che move il sole e l'altre stelle. / Ljubezen, ki premika sonce in vse druge zvezde.« (Paradiso/Raj, Canto XXXIII, v. 145).
Tatjana Jercog
